"Jaz pa pojdem in zasejem tablete po vaseh...." :)

Agandi!

V današnjem blogu bomo predstavili, kam smo se odpravili vsako sredo v novembru. Imeli smo namreč štiri outreache; obiskali smo srednjo šolo na Bwami, osnovno šolo Sunrise, šolo za otroke s posebnimi potrebami Kitanga ter Gwamahano, največjo pigmejsko vas v Kabalski regiji.

V srednjo šolo na Bwami smo se odpravili po našem delu v ambulantah. S pomočjo učiteljice in prostovoljke Anne smo imeli na šoli pouk na temo spolno prenosljivih okužb in nosečnosti. Anna je zbrala kopico anonimnih vprašanj o odnosih med vrstniki in o spolnosti, ki so nam kasneje služila kot podlaga za predavanje.

Začeli smo z igro, v kateri sta Martin in Anna odigrala mlad neizkušen par s številnimi vprašanji o spolnosti, ki sta jih povzela iz zbirke dijaških anonimnih vprašanj.

Nadaljevali smo z delom v skupinah, kjer smo se pogovorili o HIV in ostalih spolno prenosljivih okužbah ter nosečnosti.

Na koncu smo odgovorili na vsa anonimna vprašanja. Nekaj zanimivejših:

- What is the use of a boyfriend?

- Why do I start menstruating when I talk with my boyfriend?

- What is the difference between boy lover and girl lover?

- Do babies in mother’s bellies eat sperm to survive?

- I am confused because of feelings I get when I am with my boyfriend since Bible tells us we should be abstinent before marriage.

Upamo, da smo jih prepričali za uporabo kondomov!

V osnovno šolo Sunrise smo se odpravili zelo zgodaj, nekaj po sončnem vzhodu, ki je tukaj okrog šestih zjutraj. Čakal nas je 40 minutni vzpon po strmem hribu. Huh nam je vzelo sapo, poleg težkih nahrbtnikov polnih zdravil se nam je poznal tudi redkejši zrak na 2000 metrih nadmorske višine. Nismo imeli občutka, da smo “phisically fit”, tako namreč Ugandačani opišejo dobro telesno kondicijo.

Na šolo so poleg šolarjev prišli tudi okoliški prebivalci, tako da smo oskrbeli okrog 150 pacientov.

Večinoma smo zdravili okužbe dihal, ušes, kože ter gastritise. Vmes so nam popestrili delo pacienti, ki so se pritoževali na primer nad rumenim urinom, nad tem, da ko si pokrijejo ušesa ne slišijo več dobro. Nekaj 70-letnih gospa (“mukak” v ručigi) se je pritožilo, da so že nekaj let noseče, vendar začuda otrok kar ne raste v trebuhu.

Za naslednji outreach smo se odpravili v Edirisino šolo za otroke s posebnimi potrebami Kitanga. Na šoli je 39 otrok, ki so nas zelo lepo sprejeli.

Šola je na nas pustila zelo pozitiven vtis. Učitelji so si vestno zapisovali navodila jemanja zdravil za vsakega otroka posebej in opazili smo skrben odnos do učencev. Na šoli so v večini gluhi otroci in otroci s cerebralno paralizo. V njihovi družbi smo se imeli res lepo!

Zadnji outreach dosedaj smo imeli v osnovni šoli v največji pigmejski vasi v Kabalski regiji. Vzpon s polnimi nahrbtniki zdravil ni bil tako strm, za nagrado pa se nam je na cilju pri šoli odprl čudovit razgled na okolico.

Na šoli smo podobno kot v šoli Sunrise zdravili večinoma infekte in gastritise ter skušali z nasveti spreminjati nezdrave prehranjevalne navade pacientov. Tako kot Mučige in ostali prebivalci Ugande tudi Batwa oz. pigmejci pogosto namesto obroka hrane pijejo kalorično alkoholno pijačo- bushero, ki jo varijo iz sorguma, posebne vrste žita. Ta navada je v tej regiji močno zakoreninjena in povzroča težave z želodcem že pri otrocih, ki jo pijejo praktično od rojstva naprej.

Poleg gastritisov smo “zdravili” tudi različne “šaše” – kostno-mišične bolečine, ki jih imajo mukake zaradi trdega dela na polju. Najpogostejša je po naše “šaša generalisata”, bolečine praktično povsod, ki jih mukake zelo prisrčno in zanimivo predstavijo. Pred našo lekarno so po končanem pogovoru z zdravnikom nato mukake primnerjale in tekmovale v številu predpisanih analgetikov. Tiste z manjšim številom predpisanih analgetikov so bile zelo užaljene in so zatrjevale ostalim mukakam, da so tudi one trdo delale in imajo resne bolečine. Ko smo se tega zavedli smo za to diagnozo vsi pisali enako število analgetikov in vse je bilo dobro.

Pri pregledovanju dojenčkov smo morali upoštevati manjšo rast pigmejcev, tako majhni dojenčki bi po medicinskih standardih sicer veljali za podhranjene.

Zanimiv pacient je bil tudi star gospod (“muzej” v ručigi), ki je trdil, da so mu izginili “privatni deli” telesa.

Lepo je na Bwami in naši outreachi so bili dosedaj tako zanimiva doživetja, da se v decembru veselimo še kakšnega!