Agandi :)

V soboto 3. oktobra smo krenili na pot. Iz Gradca smo leteli v Istanbul in od tam v Entebbe, mesto blizu glavnega mesta Kampale. Naslednji dan smo se s poštnim avtobusom 8 ur vozili po Ugandskih cestah, da smo prispeli v Kabale. Vožnja je bila zanimiva, a hkrati zaradi dolgega potovanja in slabih lokalnih cest tudi precej naporna.

Naslednji teden smo se na lokalne zdravstvene razmere privajali v Kabale Refferal hospital, javni bolnišnici v mestu Kabale. Ogledali smo si bolnišnico in se seznanili z zaposlenimi in ter z načinom dela in boleznimi, poškodbami, ki jih zdravijo tam. Za večino naše skupine je bila to prva afriška bolnica, ki smo si jo ogledali. Razmere se tu zelo razlikujejo od naših bolnišnic, prav tako način zdravljenja. Nega bolnikov je v veliki večini prepuščena svojcem, ki skrbijo za njihovo toaleto, obleko in prehrano. Tako na trati za bolnišnico “kampirajo” svojci hospitaliziranih bolnikov.

Na otok Bwama smo po napornem tednu spoznavanja ugandskega zdravstva prispeli 9. oktobra. S čolnom nas je pripeljal šofer Eddie. Imeli smo ogromno prtljage, vse nas je kar malo skrbelo, da ne bomo potonili v drugo najgloblje afriško jezero – jezero Bunyonyi. Tako smo po letu priprav končno prispeli na kliniko Bwama. Kot je razvidno s slike smo bili vsi zelo srečni!:) Doktorica Alenka nam je za dobrodošlico pripravila slastne čapate, svet je bil res lep!:)

Vikend je bil delaven, v soboto smo imeli čistilno akcijo v kliniki in stanovanju, ki bo za naslednje tri mesece naš dom. V nedeljo je sledila žehta, navadili smo/se še moramo na življenje brez pralnih, pomivalnih strojev, na roke smo morali oprati naše perilo celega tedna....huh naporno.

Nato smo se lotili še urejanja okolja, našega vrtička. Trudili smo se z uporabo tukajšnjega orodja za košenje trave – mačete. Naše “nerodno” košenje je privabilo tudi gledalce.

Potem pa smo se posvetili knjigam, saj nas je v ponedeljek že čakal prvi delovni dan na kliniki... Po 6 letih študija, seveda nismo imeli občutka, da sploh kaj znamo... :)

In smo začeli z delom. Že v ponedeljek nas je pričakalo veliko bolnikov. Novica o prihodu muzungotov (belcev) se namreč hitro razširi po lokalnih vaseh. S pomočjo prevajalcev smo se lahko dobro sporazumeli z bolniki. Začeli smo res zares, od družinskega zdravnika smo se morali preleviti v dermatologe, pediatre, ginekologe, kardiologe, endokrinologe, interniste, patronažne sestre, urologe, infektologe, proktologe, laborante. Za uvodni teden smo imeli res pester izbor bolnikov. Zdravili smo respiratorne in črevesne okužbe, okužbe sečil, tirotoksikozo, sladkorno bolezen, srčno popuščanje, želodčne težave – gastritise, okužbe s paraziti – malarijo, kožne ulkuse, urtiko, tineo... Imeli smo tudi že urgentni primer; 5 mesečno deklico z bronhiolitisom smo prepeljali v bolnico v Kabale, ker je potrebovala terapijo s kisikom. Zelo smo veseli, da je z nami izkušena zdravnica Alenka, začetni teden je bil tako za nas veliko lažji.:)

Vsak dan po službi smo imeli kosilo pri “mami Ronald”, mami prostovoljca prevajalca Ronalda, ki poleg prevajanja poskrbi, da se skupina 4 muzungov znajde v Ugandski deželi.

Po prvih dveh dneh smo bili zelo utrujeni.

Iz študentov smo se morali v slabih dveh tednih spremeniti v ta zaresne zdravnike, diagnosticirati bolezni na podlagi klinične slike in skromnih hitrih testov ter predpisovati zdravila. Huh naporno, vendar vseeno super, predvsem ko dobiš povratne informacije, da so jim zdravila pomagala in smo jih uspešno pozdravili.

Po delovnem dnevu se prileže dobra prha, vsak dan smo plavali v jezeru Bunyonyi. Tudi to je bilo za nas nova izkušnja, saj se ponavadi kopamo zunaj, ko je vroče. Sedaj pa je tukaj deževna doba, vsak dan dežuje in zunaj ni več kot 22 st.C, zvečer, ko se mi spravimo kopat pa je sploh mrzlo, takorekoč iz flis puloverjev skočimo v jezero. Vendar velja isto kot za začetek zdravniškega dela. Treba je preprosto skočit in zaplavat! :)